Izobraževanje za učitelje

Od septembra do januarja smo se v Frižiderju dobivali z osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji. Izobraževanja za učitelje navadno potekajo strnjeno, recimo trikrat po osem šolskih ur. Tega smo zastavili drugače: želeli smo si, da bi učitelji izvajali predmet ali krožek, kjer bi uporabljali Arduina, na izobraževanju pa delili izkušnje ter dobivali ideje in pomoč.

Zanimanja je bilo ogromno: namesto predvidenih tridesetih smo sprejeli dobrih štirideset učiteljic in učiteljev, nato smo jih morali začeti odklanjati. Razdelili smo se v dve skupini – takšne, ki Arduina še (praktično) ne poznajo in takšne, ki že vedo veliko več. Le tako smo se lahko spravili v Frižider; štirideset ljudi pravzaprav ne gre v nobeno FRIjevo računalniško učilnico. Tako smo se srečevali izmenično – en teden eni, en teden drugi, en teden pa je Janez počival. 🙂

S prvimi smo šli prek “običajne” šole Arduina: utripali smo z eno LED diodo, potem prižigali diode po vrsti, nato dodali tipke, s katerimi smo ustavili ali pospešili utripanje … Potem pa so se začele zanimivejše stvari, saj smo dodali preproste sedemsegmentne zaslone, zvočnike in, seveda, limone.

Z bolj veščo skupino smo pogledali, kako spremeniti Arduina v tipkovnico ali miško, sestavili smo štoparico, ki je komunicirala prek bluetootha, se igrali z zahtevnejšim zaslonom LCD, za konec pa še z NodeMCU. Ker so mnogi udeleženci vedeli več od mene, so nekatere od teh srečanj vodili sami.

Izobraževanje ni potekalo po prvotnem načrtu. Večina udeležencev iz prve skupine ni bila dovolj suverena, da bi že med izobraževanjem vodila predmet ali krožek, tako da ni bilo ravno neke izmenjave izkušenj in pomoči. Verjetno je bilo boljše tako; ko se učencem nekaj zatakne, jim težko pomagaš, če se ni tudi tebi že velikokrat zataknilo na isti način. Učitelj potrebuje več izkušenj kot le preprost tečaj. Vseeno pa mislim, da so uživali, vsaj večina. Ali si bodo že prihodnje leto upali vpeljati tole v pouk — ne vem. Nekateri že, drugi pa morda kdaj kasneje.