Frižider na Znanstivalu
V Ljubljani se dogaja veliko stvari. Znanstival pa je le eden.
Slovenski šolski sistem daje vtis, da si je zastavil nalogo, da v učencih ubije vso prirojeno otroško radovednost. Pomembno je vedeti, ne pa razumeti ali celo poskusiti; poznavanje dejstev in računskih postopkov je pač najlažje preverjati in ocenjevati. Razmišljanje je nevarno, ker lahko pripelje do napačnega odgovora in slabe ocene. Prej ko se ga učenec odvadi, boljše bo zanj. Menda.
V Hiši eksperimentov je vse drugače. Učitelji niso učitelji temveč navduševalci, ki poskušajo pokazati obiskovalcem, kako zanimiv je ta svet, kako zabavno ga je raziskovati in kakšen užitek ga je vedno bolje razumeti. Znanstival pa je takšna hiša na prostem: na prvi vikend v juniju se redni ekipi pridružijo gostje s celega sveta, ki po mostovih in trgih s poskusi, ki so lahko popolnoma enostavni, a imajo nepričakovane rezultate, kravžljajo možgane otrokom in malo starejšim otrokom.
Zadnjih nekaj let so na Znanstival povabljene tudi druge ustanove, ki imajo kaj zanimivega pokazati. Na Vrtu eksperimentov je sodelovala tudi Fakulteta za računalništvo in informatiko, FRI, po kateri je dobil ime (in v okviru katere deluje) naš Frižider. Mimoidoči so se lahko zabavali ob dveh navidez preprostih programih, ki pa temeljita na zadnji znanosti. Slavni dvojnik z globokimi nevronskimi mrežami (tehnologija, ki je omogočila prodor umetne inteligence v naš vsakdan) analizira sliko, ki jo zajame s kamero, in v bazi poišče najbolj podobno slavno osebo. Resnici na ljubo ne prepoznava podobnosti obrazov temveč bolj geste; dekletu na sliki je večkrat uspelo našobiti ustnice tako, da jo je program razglasil za trenutnega ameriškega predsednika. FRI Sheeping pa je igra, v kateri mora igralec voditi psa ovčarja tako, da nažene ovce v hlev. Vendar ne gre za igro kar tako: v ozadju je modeliranje obnašanja živali. Ustvarjalci poskušajo odkriti, kako se vedejo ovce: postavili so sistem pravil, po katerem se računalniška ovca glede na razdaljo do ovčarja in njegovo hitrost ter na položaje drugih ovc odloči, kam bo šla in kako hitro. Če se računalniške ovce ob tem obnašajo podobno kot resnične, lahko predpostavljamo, da se tudi prave ovce odločajo na podoben način, po podobnih pravilih.
Frižider je ob tej priložnosti pokazal dve svoji igrači. Obe smo že videli na teh straneh: nagibni labirint in klavir iz limon. Zanimiv je bil predvsem klavir: otrokom smo dajali v roke limone in odkrili, da so njihovi nosovi začeli piskati. Prav tako so piskali nosovi staršev – njihovi lasje pa ne. Videli smo, da klavir deluje tudi, če elektrika steče prek več otrok…
Najbolj zabaven pa je bil nekoliko sramežljiv fantič, ki smo ga komaj prepričali, da je prijel limono. Rekli smo mu, da njegov nos zdaj piska. Prepričan je bil, da ne. Pa smo mu dokazali, da zapiska vsakič, ko se ga dotaknemo. Nejevoljno je odložil limono, stopil par korakov stran in si začel zdrgniti nos z roko. Najbrž v upanju, da potem ne bo več piskal, saj mu to ni bilo čisto nič všeč. Ja, to mora dol z njega. Takoj.
Upam, da so ga starši potolažili in mu razložili, da trik ni bil v nosu. Bogve, nemara nekega dne postane znanstvenik, elektroinženir ali, ha, učitelj fizike, ki bo lahko svojim učencem, ko jim bo razlagal o električnem krogu, povedal zanimivo prigodo iz otroštva. Ali pa celo kaj zaigral na njihove nosove.